Nekaj časa nazaj je moj fant izrazil željo, da bi začel delati v tujini. Načeloma sem se tega res zelo veselila, a hkrati nisem vedela, če je popolnoma prepričan v to. To je seveda pomenilo, da smo se morali preseliti na čisto drugi konec države. To seveda pomeni, da bo za sabo pustil čisto vse, kar je do sedaj poznal. Ko sem mu to nekako obrazložila, je spet začel razmišljati in kar naenkrat je bil v dvomih. Seveda tega nisem želela povzročiti, a hkrati sem se morala prepričati, če se sploh zaveda, v kaj se spušča. Ravno, zato je bila selitev za naju res zelo stresna, saj si nisva predstavljala, kako nama bo. Jaz sem načeloma takšno selitev že dala čez in vem približno kako je in tudi vem, da vsaj zame to ni bilo lahko. Sedaj pa je seveda na njemu, da se on odloči, ali je pripravljen narediti ta korak ali ne.
Jaz sem nekaj takšnega že dala skozi naravno, zato sem ga želela opozoriti, predvsem pa ga vprašati, če si to res želi. Nekaj časa je moral še res razmišljati o temu, zato da se je potem sprijaznil s tem, da je življenje takšno. Ne bo šlo vedno tako po planih, kot smo si vsi predstavljali in pot nas lahko zanese marsikaj. Ko se je tega nekako zavedal, mu je bila selitev definitivno lažja. Kljub temu, da še nismo bili popolnoma prepričani, ali se bomo selili ali ne. Dolgo časa smo iskali stanovanje in potem smo eno tudi našli. Potem pa je bil drugi problem in to je ta, kako bomo vse stvari prenesli na drugo stran države. Seveda smo morali naročiti nek kombi in pa seveda dodatno pomoč. Tako smo seveda vse stvari prenesli iz ena strani na drugo stran, brez kakršnihkoli problemov. In seveda vse je šlo v ena kosu.
Potem pa sem morala vse dati spet na svoje mesto, saj se ne bo samo postavilo tam, kjer mora biti. Selitev je res en velik stres. Včasih je to dobro stvar, včasih pa nas lahko precej uniči.
