V času korone sem imela fizioterapijo kolena. Ko sem šla prvič na terapijo sem videla, da bom mogla veliko telovaditi in da mi bo z masko precej naporno, spomnila sem se, da imam doma vizir, ki ga še nisem nič nosila. Prinesel ga je moj mož, ker ga je dobil od ene stranke. Bil mi je zanimiv a ga nisem nosila, ker so vsi bolj nosili navadne maske in tako bi malo izstopala, jaz pa nisem človek, ki rad izstopa.
No, sedaj pa sem se spomnila nanj, ker mi je bilo res težko telovaditi z masko. Občutek sem imela, da mi bo zmanjkalo zraka. Tako sem na naslednje terapije vzela zraven vizir in telovaditi je bilo veliko lažje, saj skozi vizir res enostavno dihaš, imaš dovolj prostora okoli ust in tako te maska ne duši. Kar naenkrat je postala moja telovadba užitek, ko pa sem bila prvič pa sem komaj dihala in namesto, da bi se osredotočila na vaje, sem neprestano premišljevala kako diham in kako mi primanjkuje zraka.
Še dobro, da je mož ravno ob pravem času prinesel vizir, kako mi je prav prišel. Sedaj spet nosim navadno masko, a vizir imam spravljen, če ga bom še mogoče kdaj potrebovala, tako kot sem ga potrebovala sedaj, pa sem tudi mislila, da ga ne bom nikoli.
Moj mož je bil prav tako vesel, da mi je vizir prišel prav in da sem tako lažje opravila terapije, ki so bile nujno potrebne za dobro okrevanje mojega kolena. Si pa bom še kako zapomnila, da v času korone moraš delati terapije v maski, res ni enostavno, jaz sem se rešila, ker sem imela vizir, vsi drugi, ki pa so imeli navadne maske, jim ni bilo lahko. Včasih je dobro, da nekatere stvari spravimo, ko mislimo, da jih ne bomo rabili, pa se potem izkaže, da jih potrebujemo, tako kot sem jaz potrebovala vizir za telovadbo.